www.elektronik.si

[Iztok_S]

Najboljše zdravilo za odganjanje črnih misli je druženje s prijatelji.
Lani smo bili na pikniku pri Komarju in počutil sem se fantastično. Upam da se še kaj srečamo.


Pred kratkim sem izgubil nekaj let mlajšega prijatelja starega 54 let. Še danes ne dojemam kako se je preslišan stavek (Predvčerajšnjim me je nekaj v nogi trgalo. V ponedeljek grem na pregled.)... medtem, ko sva uživala ob pivu lani na sončen aprilski petek popoldan po službi spremenil v moro. Ni mi več nikoli dvignil telefona. Nikoli, ga nisem več videl niti spregovoril besede z njim.
Ufff ni mi vseeno. Po več klicih se mi je na njegov telefon oglasila njegova žena, izvedel sem, da ima raka v zadnjem stadiju. Po slabih dveh mesecih, ga ni bilo več med nami.
Še danes pa me žre zakaj se ni hotel posloviti od mene, zakaj ni vsaj odgovoril na moja dva SMSa. Predzadnji dan sem čutil, da se nekaj dogaja in da se bliža konec ter mu poslal zadnji SMS. Naslednji dan dopoldan je umrl.
Družinski člani, čeprav so dobro vedeli, da sva bila dobra prijatelja, se srečevala vsaj enkrat tedensko, da smo se na dopustu srečevali... pa me niso obvestili ne o smrti ne o pogrebu?
Grob sem poiskal sam, da sem se šel posloviti.
Kasneje sem izvedel, da so bili najožji družinski člani do vseh zelo čudni in da so ga pokopali celo brez prisotnosti njegovih staršev!??

[vilko]

MH; Hvala za dokument .pdf v slovenščini. Sem ga na hitro pregledal, a zahteva za prabrat več časa. Marsičem v tem dokumentu je podobnega z mojimi mislimi. Za odgovor potrebujem več časa, nisem hiter kot nekoč.
LP

[sebaveh]

13 let nazaj, ko smo pokopali starega očeta (star 88 let, vsi smo se osredotočali na srce, obenem pa spregledali zahrbtnega raka na želodcu, ki se je v 3 tednih razširil in je bilo konec vsega), takrat na novo zakupljeni parceli pokopališča - on je bil namreč prvi pokopan v tej fari in je bilo treba postaviti nov grob in spomenik za začetek.
Z očetom sva izbrala spomenik in vse ostalo. Ob tem me je spreletel en čuden/hecen občutek, glede na to da bom najverjetneje tudi jaz pokopan tukaj, da sem si pravzaprav že izbral svoj grob - tudi po mojem okusu in izgledu. No ja, vsaj grozd je na njem.

[Jaka57]

Vilko, popolnoma se strinjam s tvojim začetnim postom.
Ja, kot si napisal, dostojno (mirno) umreti.
Medicina je dejansko za starostnike izredno nehumana, saj podaljšujejo življenje, ko bi brez njih že zdavnaj odšel, tako si pa v breme vsem, ki te imajo radi, sam si pa dejansko nesposoben,
da bi karkoli storil, da bi skrajšal muke sebi in svojim bližnjim!
Težko je biti pameten, če nisi na tem.
Tudi pisanje in razmišljanje o tem se meni osebno zdi brezpredmetno, vsaj zdaj pri 68ih.

In tako kot je napisal Mare!

[MH]

Nekako spada v to temo, ampak velja predvsem za tiste, ki še imate starše, stare starše, ipd.

Skrbno si shranite kakšen video od njih, ali pa vsaj zvočni posnetek. Še kako pride prav, ko po dolgem času zaslišiš njihov glas. Ali pa npr. najljubši recepti, ki jih je pripravljala babica in potem vsake toliko narediš tisto jed, čeprav ni nikdar tako dobra, kot je bila izpod njenih rok.

@sebaveh, morda imaš res že izbrano "parcelo", razen, če se odločiš za ultimativno svobodo: raztros pepela, po možnosti v morje, v naravo, v hribe.

[qwertz]

Nekaj aktualnega.

https://val202.rtvslo.si/podkast/aktualno-202/173251477/175140122

[mucek]

[vilko]

Sočustvujem za tvojo situacijo. In ravno to situacijo bi rad prihranil mojim otrokom.

Moj odgovor na tvoje vprašanje je NE!
Čeprav ti bo mučno gledati ljubo mater, se zavedaj, da ona ne bo trpela. Trpel boš ti in tvoja družina. Vse kar lahko narediš je, da materi priskrbiš ustrezno nego.
Tvoja mati je zamudila, podobno kot bomo zamudili mi, da bi vzela tabletko po svoji svobodni volji. Če ji boš tabletko priskrbel ti, boš dolgo trpel slabo vest, in si očital, da si ubil mater. In da ne rečem, da se bo nate spravila vsa okolica in te morda celo spravila v zapor.

Rad pa bi, da bi mi, ki smo ostali, imeli dostop do svobodnega odločanja o svoji smrti.

[vilko]

Martin Allen Manley
Hvala lepa za dolument Martin Allen Manley a v slovenščini.
V grobem je napisal to, kar želim tudi sam povedati, seveda pa so v njem trditve, s katerimi se strinjam.

Prvo poglavje govori in njemu samem, življenje.
Iz sledečih poglavij bom citiral misli, ki se mi ze vredne.
----------------------------
»Ne bojim se smrti. Mrtev sem bil že milijarde in milijarde let, preden sem se rodil, in zaradi tega nisem trpel niti
najmanjših nevšečnosti.«
― Mark Twain
Jaz bi dodal: bojim se umiranja, počasnega umiranja, skoraj gnitja pri živem telesu
------------------------------
Samomori in/ali poskusi samomora so pogosto (kot pravijo) klic na pomoč, način kaznovanja ljudi, na katere so jezni, ali sredstvo za nadzor nad situacijo.
Drži. Tudi jaz bi rad pomoč: dajte mi zdravje in 30 let mladosti.
Ni ne boga ne hudiča, ki bi mi lahko pomagal
----------------------------------
"V življenju so pomembne samo štiri stvari. Prva je sreča, ostale tri pa ti bom prodal za en dolar."
― Sam Walton
Drži. Največjo moč za tvojo srečo igrajo tri dejstva: Kdaj si se rodil, kje na tej obli si se rodil in komu se se rodil,
Nauk za mlade, ki se odločajo za otroke.
--------------------
"Sreča je odsotnost bede."
― Martin Manley
--------------------------------------------
Poglavje, kako narediti samomor je obdelano na hitro in površno. In od tega sem največ pričakoval in nima pravega nasveta.
Citiram:
Ocenil sem prednosti in slabosti vseh metod. Na srečo ali nesrečo, odvisno od vašega stališča, vlada otežuje pridobitev
zdravil, ki bi bila idealna.
--------------------------------------
Verjetno bi bilo najboljše zdravilo Nembutal, za katerega sem mislil, da ga je mogoče kupiti v Mehiki. Težava je bila v nevarnosti, da bi bilo bodisi razredčeno bodisi ponarejeno. Večja težava je, da ne boste vedeli, ali je "dobro", dokler ga ne vzamete. Kaj pa, če vas ne ubije?

Ko je prišlo do zadev, je bila res samo ena možnost, in sicer strelno orožje. Zagotovo bo delovalo, kolikor je le mogoče. Nihče
drug se ne sme vpletati. Postopek je takojšen, neboleč in lahko nadzorujete, kje ga boste uporabili.
Konec citata.

Ali vi veste, katero metodo bi izbrali?

Ne pozabimo, iščemo možnost za samomor, ki bi izpolnila sledeče zahteve:
1. Biti mora zanesljiv, ne da izvisiš nekje med smrtjo in življenjem
2. Biti mora neboleč.
3, Biti mora nekrvav, čist.
4. Biti mora preprost, da ga lahko izvede človek sam.

In tako pridem do dveh načinov: kemično farmacevtska tableta in zaplinjanje.
Do kemično farmacevtske tablete je še daleč. Gotovo bi se dalo v naromanskem črnem trgu dobiti kaj ustreznega, a kdo garantira, da boš potem res mrtev.
Zaplinjanje. Treba je izbrati ustrezen plin, za katerega vemo, da je že večkrat preizkušen:

Gospodinjski plin. Se mi zdi iz ene strani prepočasen, se je dogajalo, da so nesrečneža izvlekli iz plinske pečice in ga potegnili nazaj v življenje. To imam za fizično nasilja prve vrste, prav tako kot umor, a z drugačnim predznakom.
Potem je ta plin tudi prenevaren za okolico, možnost rušilne eksplozije.
CO2: Plin je nedušeč, neviden in učinkovit. Te uspava in če si dovolj dolgo pod njim, možgani odmrejo dokaj hitro in neboleče recimo v 10 minutah. Problem je v tem, da ga potrebuješ 2 kg da zapolniš en kubični meter.

Dajte, prispevajte tudi vi, kar veste, da bi magalo.

[brezimenko]

Komplicirate. Zadnjo večerjo si napravi iz rastlinja, ki te bo za veko veke uspavalo. Si ne moreš predstavljati, da smlete kosčice, češenj, sliv in ringlojev vsebijejo zanimive učinkovine. Ravno tako so ljudje nevede, zaradi premalo znanja namesto čemaza naredili pesto iz jesenskega podleska. In še je takih.

[grega09]

Huh, črna tema, samo sem jaz tudi razmišljal o tem, za primer propada civilizacije ali pa jedrske vojne. Niti približno nočem živeti v svetu po tistem, če mi še nekako uspe ostati živ.
Krogle v glavo si ne bi poslal, tudi obesil se ne bi. Ne vem, če bi šlo skozi pri meni.

V glavnem je najbolj miren način dihanje inertnih plinov - argon, dušik, helij. Gre se pa zato, da telesu počasi zmanjka kisika in zaspiš. Osnovna povratna zanka za možgane in posledično nujen vdih je povečana koncentracija plina CO2, kar se pa v primeru inertnih plinov ne zgodi.
Pa enkrat sem bral en znanstveno fantastični roman, kjer so se astronavti odločali, kako bodo končali življenje ob koncu misije, ki je bila brez povratka na Zemljo. Eden se je odločil za ta način in takrat sem z dodatno raziskavo izvedel, da to res obstaja.

https://www.e-kmj.org/upload/pdf/kmj-2021-00045.pdf

https://en.wikipedia.org/wiki/Inert_gas_asphyxiation

Zaenkrat nimam nikakršnih želj po tem, ampak v primeru nuje pa ne morem nič reči, kot sem zgoraj napisal.

[vpeter]

[v.j.]

Ojoj, res črna tema in za nekatere je res tabu, za nekatere pa nič posebnega. Zame osebno nikakor ni tabu, bolj bi rekel da nič posebnega, povsem človeško in naravno, prav je, da se o tem pogovarjamo, komur paše seveda.

Načinov za samomor, evtanazijo, končanje življenja, ... je nešteto in nekateri so res preprosti. Ko se nekdo odloči, da ima dovolj, ga nihče več ne bo prepričal v nasprotno, še posebej, če ima res dober razlog.

Strelno orožje... saj ni treba merit v glavo, lahko tudi v srce, je pa res packarija.
Gospodinjski plin je učinkovit, ker je narkotičen, se človek zaziblje v omotico in spanec, kasneje zaradi pomanjkanja kisika nastopi smrt možganov in potem tudi smrt telesa... ja, je lahko nevaren, da ne bo nekaj eksplodiralo, odklopiš štrom, res pa rabiš čas, da te prehitro kdo ne najde in da se plin porazgubi, se prezrači...
Obešanje... je način, marsikomu ni všeč, se boji, ni kar takoj konec.
Skok iz višine... pred smrtjo še malo adrenalina
Inzulin, overdose ...
Droge... overdose ...
Rastlin, ki so zelo učinkovite je dovolj, samo izobraziti se je treba, neverjetno je, kaj vse skriva narava.
Ni da ni, poceni in učinkovito, se da dobiti tako ali drugače na dokaj preprost način.

OK, kaj pa milostna smrt v primeru bolezni, ko je človek samo še rastlina in se sam ne more fentat??? To je pa problem, zdravstvo pa podaljšuje življenje te rastlince, ker mora, čeprav bi bilo bolje sredstva nameniti nekomu, ki jih potrebuje veliko bolj in ima smisel.

Zase lahko rečem in vesel sem, da je tako, da sem odličnega zdravja in v zelo dobri kondiciji, za svoja leta vržem v koš velik del mladcev... ja, in to se v primeru bolezni lahko zelo hitro obrne na glavo, kar čez noč, bi lahko rekel in tega se pa res bojim. No, ker se ukvarjam še z adrenalinskim športom, se mi lahko zgodi nesreča, ja, ampak me ta možnost nikakor ne bo odvrnila od tega, imam pa neko mero strahospoštovanja, da to možnost poskušam zmanjšat na minimum. No, v primeru, da bi zaradi nesreče, bolezni, karkoli, postal rastlinca in si sam ne bi mogel pomagat in se ugasnit, sem za to že poskrbel z dogovorom, podrobnosti so seveda skrivnost ožjega kroga ljudi.

Dodatno, če bi prišlo do situacije, da umrem tragično, sem dal na voljo rezervne dele, če je kaj uporabnega...

Mnogo nesmislov se dogaja v zdravstvu, pogosto se nesmiselno zapravlja noro visoke zneske za brezupne primere, za nekatere pa, ki imajo potencial, pa ni, zavarovalnica ne da... ampak to je že druga tema.


.

[frenki]

Ne bom se vključeval v samo debato, bom pa opozoril na to, da se v zadnjem času gibljete precej na meji tega, kar je po nekih splošnih normah še sprejemljivo za forumske debate. Če bo tema mejo prestopila jo bom brez veliko razmišljanja ustavil.

Zadnji prispevki so že precej oddaljeni od naslova teme.

[MH]

Frenki, se strinjam, zadeva je iz teoretskih okvirov in filozofskih zornih kotov šla na precej konkretne zadeve, da ne rečem predloge. To je za moj okus nekoliko (pre)blizu 120. členu KZ (Kazenski zakonik): (1) Kdor koga naklepoma napelje k samomoru ali mu pomaga pri njem in ga ta stori, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

Tako da bom namesto kakšnega predloga raje dal citat ljudi, ki so želeli končati življenje s skokom z Golden gate mostu in preživeli: “I instantly realized that everything in my life that I’d thought was unfixable was totally fixable - except for having just jumped.” - Ken Baldwin

Oz. strojni prevod: »Takoj sem spoznal, da je vse v mojem življenju, za kar sem mislil, da se ne da popraviti, zdaj popolnoma popravljivo – razen tega, da sem preprosto skočil.«