www.elektronik.si

[digital]

Mislim, da sem napisal - zaenkrat. Seveda je možno porabo jalove energije izmerit tudi v gospodinjstvih, vendar bi bila to zaenkrat nesmiselna investicija, saj bi menjava števcev in vsa kolobocija povezana s tem stala veliko več (tudi na dolgi rok), kot bi el. gospodarstvo "skasiralo" za jalovo energijo.

Če pa bi že prišlo do tega, bi jo zagotovo skompenziral - v primeru ledic bi za kompenzacijo torej rabil tuljavo. Če pa bi želel kompenzirat jalovo energijo el. motorja (napr. kompresor hladilnika), pa bi prižgal nekaj ledic preko kondenzatorja, pa sem zopet na nuli

lp

[MadMax]

Še malo, pa bo treba kompenzacije delat s tuljavami.
Praktično vse novodobne naprave (switcherji) vlečejo krepko na kapacitivno stran.
Hladilniki/skrinje so redki induktivni porabniki v gospodinjstvih, pa še tem so v zadnjih letih spravili cos(fi) zelo blizu 1. Podobno je z obtočnimi črpalkami CK.

[Glitch]

Investicija ni nesmiselna oz. bolje povedano je zelo smiselna in je že v teku. Klasični elektromehanski števci se umikajo novim elektronskim, ki merijo praktično vse. Kaj elektro s temi podatki počne je njihova stvar. Mislim pa, da bodo prej ali slej začeli to tudi računat.

Mislim, da bo dušilka premalo. Večino napajalnikov (to so pa praktično vse naprave, vključno z novodobno razsvetljavo) bo treba prepričat, da delajo bolj "lepo". Močnejši računalniški napajalniki naj bi že imeli (obvezno) aktivni PFC.

[aly]

Kaj pa če bi vsakemu motorju kar direktno dal zraven nekaj kondenzatorjev? Tako na palec izračunano? Nekaj bi se sigurno poznalo na računu. Ampak po moje je še vedno najbolje kupit eno preizkušeno kompenzacijsko enoto. Pri takih močeh in tokovih se ne bi igral s slučajnim požarom

[lojzek]

Samo toliko: switcherji in frekvencerji imajo Cos fi tam blizu 1. Se pravi skoraj ne trošijo jalove. Počnejo pa druge grde reči (višji harmoniki,...), ki znajo biti veliko bolj moteči in škodljivi od jalove energije.

S filtri pred njimi pa samo popravljaš zelo nesinusno obliko toka.

[hardveras]

Kompenzacija, ki ima kar na vsakem motorju fiksno priklopljene kondenzatorje nikakor ni slaba. Redke so kompenzacijske naprave, ki bi skompenzirale lepše kot ta princip! Slaba stran je to, da ob vklopu stečejo večji vklopni tokovi, vendar imajo to slabost tudi kompenzacijske naprave. Bolje bi naprimer bilo, če bi kondenzatorje priklopili preko uporov in po parih periodah upore premostili!

[Dani-5]

Da ne odpiram nove teme glede jalove moči, kompenzacije itd. bom kar tu vprašal. Jalova moč je torej neizkoriščena delovna moč, ki se pojavi recimo pregrevanje (toplota)? Torej s pomočjo kompenzacijske (s pomočjo kondenzatorjev skozi katere delno kompenziramo tok->napetost in tok nista več v fazi, tok prehiteva napetost) naprave zmanjšujemo neizkoriščeno delovno moč.

[psevdonim]

jaz si to bolj po svoje razlagam, ni pa rečeno, da pravilno. Motorji, kontaktorji, dušilke in podobna navitja rabijo magnetno polje za svoje delovanje. Energijo za ustvarjanje magnetnega polja vzamejo iz omrežja.
Ta energija pa se zaradi pojava, ki mu rečemo indukcija, od porabnika odbije nazaj v omrežje. Torej, Elektro mora zagotoviti dovolj močne generatorje, , varovalke, stikala in vso ostalo opremo za ogromne tokove, ki tečejo iz omrežja do (industrijskih) porabnikov, od katerih se potem samo odbijejo in tečejo nazaj v omrežje. Delajo torej nič - jalovi tokovi.

Kondenzator in sinusoida: prazen kondenzator vleče ogromen tok, ko gre sinusoida od nule proti pozitivnemu maksimumu. Kondenzator se nabije na pozitivno napetost, sinusoida pa gre potem navzdol. Ko je sinusoida v minusu, teče tok iz kondenzatorja nazaj v omrežje. Torej, isto sprehajanje ogromnih tokov od omrežja k porabniku in nazaj, brez nekega delovnega učinka - jalov tok.

Če vse zgoraj napisano drži, potem (industrijske) tuljave za svoje magnetenje raje potegnejo tok iz vzporedno vezanih kondenzatorjev, ki so montirani dosti bližje kot generator v elektrarni, in v tistem trenutku popolnoma nabiti. Vrnejo pa ga prav tako v vzporedno vezane kondenzatorje, ki so v tistem trenutku popolnoma prazni. Kompenzacijska naprava torej z vklapljanjem in izklapljanjem kondenzatorjev poskuša ustvariti nihajni krog z resonančno frekvenco 50Hz, da bi, glede iz omrežja, tovarna kot breme imela ohmski in ne induktivni karakter.

[vilko]

Jaz bi poizkusil to tako razložiti:

Moč je produkt toka in napetosti.
Pri izmenični napetosti, ki teče skozi upor, je tok sinhroniziran z napetostjo, torej je takrat, ko je napetost velika tudi tok velik in je moč konkretna.
Pri kapacitivnem in induktivnem bremenu pa ni tako. Tam tok ali prehiteva ali zaostaja za napetostjo. Kadar je napetost visoka, je tok nič, in je potem moč nič. Kadar je tok visok, je napetost nič, in je torej moč spet nič.
Kaj pa vmes, ko je napetost nekje vmes in je tok tudi nekje vmes, takrat se dejansko troši neka moč, ki se akumulira ali v kondezatorju ali v tuljavi, a se v sledeči četrtperiodi vrača. Zakaj? Ker se takrat, ko je nekje vmes tudi zgodi, da je tok tudi v protismeri z napetostjo, torej je produkt toka in moči negativen, torej se takrat moč pretaka v obratno smer.
Ta moč se torej nekako kar naprej izposoja in vrača, in čez celo periodo je saldo nič.
Sem zadel?

[int47]

[Silvo]

[vilko]

[andrejn]

[vilibalt]

Samo malenkost bi dodal k razlagi jalove energije. Del odgovora, ki je zadovoljil profesorja na EF je bil: "To je električna energija, ki se pretaka po vodih od izvora do porabnika in nazaj. Ne opravlja nikakršnega (koristnega) dela, razen dodatno obrememnjuje vode."
Odgovor je bil opremljen s formulo in grafom iz katerega je bilo razvidno da je produkt toka in napetosti v posamezni periodi enak 0 W. Ker sta sinusa toka in napetosti zamaknjena za 90° (1/4 periode) je rezultat sinusoida z dvojno frekvenco. To velja za idealno breme.

lp

[bostjang]