www.elektronik.si

[Iztok_S]

Najboljše zdravilo za odganjanje črnih misli je druženje s prijatelji.
Lani smo bili na pikniku pri Komarju in počutil sem se fantastično. Upam da se še kaj srečamo.


Pred kratkim sem izgubil nekaj let mlajšega prijatelja starega 54 let. Še danes ne dojemam kako se je preslišan stavek (Predvčerajšnjim me je nekaj v nogi trgalo. V ponedeljek grem na pregled.)... medtem, ko sva uživala ob pivu lani na sončen aprilski petek popoldan po službi spremenil v moro. Ni mi več nikoli dvignil telefona. Nikoli, ga nisem več videl niti spregovoril besede z njim.
Ufff ni mi vseeno. Po več klicih se mi je na njegov telefon oglasila njegova žena, izvedel sem, da ima raka v zadnjem stadiju. Po slabih dveh mesecih, ga ni bilo več med nami.
Še danes pa me žre zakaj se ni hotel posloviti od mene, zakaj ni vsaj odgovoril na moja dva SMSa. Predzadnji dan sem čutil, da se nekaj dogaja in da se bliža konec ter mu poslal zadnji SMS. Naslednji dan dopoldan je umrl.
Družinski člani, čeprav so dobro vedeli, da sva bila dobra prijatelja, se srečevala vsaj enkrat tedensko, da smo se na dopustu srečevali... pa me niso obvestili ne o smrti ne o pogrebu?
Grob sem poiskal sam, da sem se šel posloviti.
Kasneje sem izvedel, da so bili najožji družinski člani do vseh zelo čudni in da so ga pokopali celo brez prisotnosti njegovih staršev!??

[vilko]

MH; Hvala za dokument .pdf v slovenščini. Sem ga na hitro pregledal, a zahteva za prabrat več časa. Marsičem v tem dokumentu je podobnega z mojimi mislimi. Za odgovor potrebujem več časa, nisem hiter kot nekoč.
LP

[sebaveh]

13 let nazaj, ko smo pokopali starega očeta (star 88 let, vsi smo se osredotočali na srce, obenem pa spregledali zahrbtnega raka na želodcu, ki se je v 3 tednih razširil in je bilo konec vsega), takrat na novo zakupljeni parceli pokopališča - on je bil namreč prvi pokopan v tej fari in je bilo treba postaviti nov grob in spomenik za začetek.
Z očetom sva izbrala spomenik in vse ostalo. Ob tem me je spreletel en čuden/hecen občutek, glede na to da bom najverjetneje tudi jaz pokopan tukaj, da sem si pravzaprav že izbral svoj grob - tudi po mojem okusu in izgledu. No ja, vsaj grozd je na njem.

[Jaka57]

Vilko, popolnoma se strinjam s tvojim začetnim postom.
Ja, kot si napisal, dostojno (mirno) umreti.
Medicina je dejansko za starostnike izredno nehumana, saj podaljšujejo življenje, ko bi brez njih že zdavnaj odšel, tako si pa v breme vsem, ki te imajo radi, sam si pa dejansko nesposoben,
da bi karkoli storil, da bi skrajšal muke sebi in svojim bližnjim!
Težko je biti pameten, če nisi na tem.
Tudi pisanje in razmišljanje o tem se meni osebno zdi brezpredmetno, vsaj zdaj pri 68ih.

In tako kot je napisal Mare!

[MH]

Nekako spada v to temo, ampak velja predvsem za tiste, ki še imate starše, stare starše, ipd.

Skrbno si shranite kakšen video od njih, ali pa vsaj zvočni posnetek. Še kako pride prav, ko po dolgem času zaslišiš njihov glas. Ali pa npr. najljubši recepti, ki jih je pripravljala babica in potem vsake toliko narediš tisto jed, čeprav ni nikdar tako dobra, kot je bila izpod njenih rok.

@sebaveh, morda imaš res že izbrano "parcelo", razen, če se odločiš za ultimativno svobodo: raztros pepela, po možnosti v morje, v naravo, v hribe.

[qwertz]

Nekaj aktualnega.

https://val202.rtvslo.si/podkast/aktualno-202/173251477/175140122

[mucek]

[vilko]

Sočustvujem za tvojo situacijo. In ravno to situacijo bi rad prihranil mojim otrokom.

Moj odgovor na tvoje vprašanje je NE!
Čeprav ti bo mučno gledati ljubo mater, se zavedaj, da ona ne bo trpela. Trpel boš ti in tvoja družina. Vse kar lahko narediš je, da materi priskrbiš ustrezno nego.
Tvoja mati je zamudila, podobno kot bomo zamudili mi, da bi vzela tabletko po svoji svobodni volji. Če ji boš tabletko priskrbel ti, boš dolgo trpel slabo vest, in si očital, da si ubil mater. In da ne rečem, da se bo nate spravila vsa okolica in te morda celo spravila v zapor.

Rad pa bi, da bi mi, ki smo ostali, imeli dostop do svobodnega odločanja o svoji smrti.