www.elektronik.si

[jozkoc]

Plini in kemikalije, ne vem no, vprašanje kateri kako delujejo, navzven, s strani očevidcev v vseh primerih izgleda lepo da zaspiš in te ni več, kaj se pa dogaja tistemu ki ta sredstva uporabi / dobi za končanje življenja pa nihče točno ne ve. Tako da ???

Za zdravega ki si želi živeti je katerikoli način težka odločitev (v primerih smrtne obsodbe tako ali tako običajno nimajo možnosti odločanja o načinu), tisti ki je na smrt bolan in zelo trpi je pa mislim da katerikoli način dober samo da je hitro.

[grega09]

[Convert]

Avtorju teme;

Pred leti sem imel ista vprašanja, tudi način kako it sem imel izbran.

K sreči sem se s tistimi zadnjimi celicami zdravega razuma odločil drugače in se šel pogovorit, nadalje pa tudi zdravljenje z zdravili. Diagnoza je bila depresivno-anksiozna motnja in PTSD.

Kot je že bilo napisano - določeni posti že mejijo na opis v 120. členu KZ. S tem pa je tudi tema zrela za zaklep.

[brezimenko]

Dobro je, če ti predpisano zdravljene z ustreznimi zdravili pomaga in ne začnejo delati drugih problemov, ki jih prej ni bilo, ker nekaterim tudi to ne pomaga več pri polni pesti zdravil dnevno.

[grega09]

Nihče nikogar v nič ne napeljuje, dejstvo je pa, da ne vemo kaj življenje in situacije prinesejo. Midva z ženo sva se o tem pogovorila, si pogledala kakšen film s to tematiko in če pride do resnih situacij, veva kakšne so možnosti. Samo to bo takrat, ko se na zakone nihče več ne bo oziral, ker bodo nedelujoči.
Priporočam ogled:
https://www.imdb.com/title/tt0219224/

Z druge strani je pa dobro malo vedeti, kaj vse je na razpolago od vsakdanjih stvari, da si lahko ob sumu, da hoče kdo zaključiti svoje življenje, malo bolj pozoren kaj vse ima pri roki in ga lahko s pravilnim pristopom usmeriš nazaj na pot življenja, če je le možno.

Vsaj jaz gledam na to tako. Seveda so družbene norme lahko drugačne.

[s53al]

Že od odprtja teme razmišljam, če bi se javil ali ne, pa je prevladalo - JA.
Oče mi je umrl, ko sem bil star tri leta. Poznam ga le iz slik. Hodil je na dializo, vendar se enega dne ni več vrnil…

Doma smo imeli še tri starčke. Vsi so dočakali lepo starost, čez 90. let.
Naša teta Mimica je pa izstopala. Malo je zmanjkalo do 103. leta.
Že precej stara si je zlomila kolk, postavili smo jo na hojko in je kar "letela".
Potem je dobila pljučnico, tudi to prebolela. Čez kakšno leto, dve se je pljučnica ponovila.
Tudi to je premagala. V tretje pa ni šlo več. Zadnje trenutke smo bili ob njej, ko je zaspala za večno.
Smo pa vse papirje o premoženju že dolgo prej rešili.

Ne obupat...
Tukaj je še kratek audio posnetek 100. letnice.

https://youtu.be/NeM5fRXpwKw

P.s, da bi ji pomagali na drugi svet pa nismo niti pomislili.